Optične metode

Klasične ne destruktivne metode pokažejo stanje razpoke v trenutku, ko so aplicirane. Navadno to ni pod operativnimi pogoji. Zaznavanje razpok z uporabo hitre kamere pa nam lahko pokaže obnašanje razpoke skozi celoten cikel obremenjevanja, t.j. ko je zaprta in ko se zaradi obremenitve odpre.

S hitrim razvojem hitrih kamer, programske opreme in povečevanjem procesorske moči, je procesiranje fotografij vse bolj popularno za detekcijo premikov in deformacij. Najpogostejša metoda za to je digitalna korelacija sličic (ang. Digital Image Correlation, DIC). Posebno dobro se obnese pri mehanskih problemih, kjer imamo kompleksne premike in deformacije. Pojem digitalna korelacija sličic združuje različne pristope pri iskanju podpikselnih pomikov objektov (ang. subpixel translation) med zaporednimi sličicami, ki temelji na korelaciji podobmočij med zaporednimi sličicami.

Ujemanje sličic

Čeprav je za ljudi zaznava premikanja objektov v zaporednih sličicah enostavna, je matematična formulacija tega problema zelo kompleksna. Cil je premikanje in deformiranje vzorca (ang. template) na način, da čimbolj zmanjšamo razliko med vzorcem in sliko. Poleg kompleksnosti matematične formulacije, naletimo še na druge težave.