Naključni signal
Spodaj so prikazana animirana polja deforamcij, ki so nastala na vzorcih med naključnim vzbujanje
Ko vzbujamo s sinusnim signalom moramo paziti, da je frekvenca vzbujanja dovolj blizu lastni frekvenci vzorca. Če vzorec vzbujamo dlje časa, razpoka propagira in raste. To pa pomeni, da se vzorcu zmanjša togost in posledično lastna frekvenca. Zato moramo pri sinusnem vzbujanju odziv vzorca spremljati s povratno zančnim sistemom.
Tej težavi se lahko izognemo z vzbujanjem z naključnim signalom. Naključni signal je sestavljen iz več frekvenc, ki pa so vse znotraj določenega območja. Tako, smo lahko prepričani, da vzbujamo tudi z lastno frekvenco. Zavedati pa se moramo, da s pravo frekvenco ne vzbujamo ves čas, zato tudi odziv ni v vseh časovnih trenutkih idealen.
Zaznava razpoke pri naključnem vzbujanju
Če smo izbrali pravilne trenutke ali pa si pomagali s seštevanjem deformacij med zaporednimi sličicami, nam je tudi iz posnetkov vzbujanja z naključnim signalom uspelo identificirati razpoke.
Animacije
Spodaj sledijo animirana polja deformacij, ki smo jih zajeli med vzbujanjem vzorcev z naključnim signalom.
Vsi popsnetki so bili analizirani z enakimi parametri:
dolžina posnetka: 100 sličic
ROI = 10x10 pikslov
sum_num = 1 (število seštetih sličic, ne seštevamo)
NN1_desna
Pri posnetku NN1_desna lahko identificiramo razpoko tudi iz naključnega signala, saj je v nekaterih točkah zelo dobro vidna. Zaznavo si še dodatno olajšamo, če deformacije med sličicami seštevamo.
NN2_leva
Tudi pri drugem vzorcu lahko opazimo razpoko pri vzbujanju z naključnimi signalom.
NN3_desna
Razpoka je na tretjem vzorcu dobro vidna tudi pri vzbujanju z naključnim signalom.
Last updated