Zaznavanje razpok
Opis klasičnih metdo zaznavanja razpok.
Kot omenjeno v uvodu, je zgodnje zaznavanje razpok ključnega pomena. To nam omogočajo številne metode, ki se v grobem delijo na destruktivne in nedestruktivne. V tej zaključni nalogi si bomo podrobneje ogledali nedestruktivne metode. Neporušitveno preskušanje (NDT) uporabljamo kadar vzorca ne smemo uničiti. Uporablja se za odkrivanje diskontinuitet, ki jih je mogoče zaznati brez poškodb materiala. V nadaljevanju so naštete najpogostejše metode NDT, ki zaznavajo anomalije na površini ali v notranjosti materiala.
Klasične metode
Vizualni pregled (VT)
Pregled površine in iskanje deviacij, defektov ali drugih vizualnih napak. Opravlja se lahko s prostim očesom ali s pomočjo optičnih naprav (npr. povečevalno steklo, mikroskop, endoskop). Je najbolj osnovna in najbolj enostavna tehnika odkrivanja razpok, zato jo ponavadi opravimo pred vsako od nadaljno naštetih metod. Res pa je, da so rezultati močno odvisni od znanja in izkušenj tistega, ki test opravlja. Zato je primerljivost in ponovljivost težko zagotovljiva.
Uporba penetrantov (PT)
Ključni proces za to metodo je kapilarni dvig. Pomembno je, da je površina vzorca čista, gladka in da material že sam po sebi ni preveč porozen. Penetracijski proces omogoča lažje vizualno zaznavanje površinskih defektov kot so razpoke in pore. Primarno se metoda upravlja na kovinah, lahko pa tudi na plastiki in keramiki. Ena glavnih prednosti te metode je, da nima omejitev glede materiala vzorca. Tako kot pri vizualnem pregledu, je rezultat močno odvisen od znanja in izkušenj tistega, ki test opravlja.
Testiranje z vrtinčnim tokom (ECT)
Testiranje z vrtinčnim tokom (ang. Eddy Current Testing, ECT) je elektromagnetna nedestruktivna metoda, ki za zaznavo in karakterizacijo površinski in podpovršinskih napak uporablja elektromagnetno indukcijo. Za to metodo je nujno, da je vzorec prevoden. Najbolj osnovna oblika testiranja uporablja le eno ECT sondo, v kateri je tuljava. Skozi tuljavo teče izmenični tok, kar povzroči, da okrog nje nastane magnetno polje. Le-ta oscilira z enako frekvenco kot izmenični tok v tuljavi. Ko se sonda približa prevodnemu materialu, v njem nastanejo tokovi nasprotni tistim v tuljavi. Te tokove imenujemo vrtinčni tokovi. Defekti v vzorcu spremenijo njegovo električno prevodnost in magnetno permeabilnost. To povzroči spremembo vrtinčnega toka, le ta pa vpliva na impedanco tuljave. Na podlagi spremembe impedance tuljave lahko sklepamo, da smo zaznali defekt. Glavne prednosti te metode so, da je mogoče zaznati že majhne razpoke. Na relativno enostaven in zanesljiv način pridobimo hitre in natančne rezultate.
Termografsko testiranje (TT)
Če vzorec ni osno simetričen in ima bolj grobo površino je primernejši za testiranje s termo kamero. Testiranje se začne s pulznim segrevanjem opazovanega dela vzorca. To dosežemo z laserjem ali fokusirano svetlobo. Površino posnamemo s toplotno kamero. Razpoke in druge anomalije drugače reagirajo na toploto kot preostala površina, saj shranijo precej manj energije in na toplotni sliki izstopajo, ker so hladnejše. Ker je metoda relativno odporna na okoljske vplive in ker so dobre termografske kamere vse bolj dostopne, ta metoda pridobiva na popularnosti.
Testiranje z magnetnimi delci (MPT)
Preverjanje magnetnih delcev ali testiranje z magnetnimi delci (ang. Magnetic Particle Testing, MPT) izvira že iz začetka 19. stoletja, ko so britanski in ameriški fiziki poskušali zaznati razpoke v cevi pištole. Uporabljamo jo lahko na feromagnetnih materialih. Deluje na način, da znotraj vzorca generiramo magnetno polje ali električni tok. To povzroči, da se v vzorcu generira magnetni pretok. Površinski defekti povzročijo uhajanje magnetnega polja in izkrivljanje magnetnega pretoka. Da te anomalije zaznamo, vzorec posujemo z magnetnimi delci. Le-te površinski defekti posledično privlačijo in se nabirajo na njih. To pa nam olajša zaznavo in lociranje napak na površini. Poznamo suho in mokro testiranje z magnetnimi delci. Včasih delcem dodajamo tudi florescente pigmente, ki še olajšajo zaznavo napak. MPT je občutljiva in hitra metoda za zaznavanje razpok na različnih delih.
Ultrazvočno testiranje (UST)
V primerjavi z metodo vrtinčnih tokov predstavljeno zgoraj, lahko material pregledujemo na večjih globinah. Ultrazvočna sonda generira ultrazvok, ki potuje po materialu. Ko pride do konca materiala se odbije in se vrne v sondo za zaznavanje. V kolikor val med potjo zadane anomalijo, kot je razpoka ali nehomogenost v materialu, se odbije že prej. Sonda to zazna in na podlagi tega izračuna napake v materialu.
Last updated